Svetlobno onesnaženje pomeni vsak neposreden ali posreden vnos umetne svetlobe v okolje, kar povzroči povečanje osvetljenosti okolja. V Uredbi o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja (UL RS, 81/2007) je le-to definirano kot “emisija svetlobe iz virov svetlobe, ki poveča naravno osvetljenost okolja”. Svetlobno onesnaževanje je stranski učinek industrijske civilizacije, predvsem pa je zanj krivo neustrezno projektiranje, pomanjkanje stroke in neozaveščenost tistih, ki se ukvarjajo z zunanjo razsvetljavo. K problemu pretirane razsvetljave dodajajo svoje tudi nizke cene električne energije in naprav za osvetljevanje oz. napačna davčna politika. Tovrstno onesnaževanje pušča razne posledice od energetske potratnosti z neustrezno javno razsvetljavo, ogrožanja posameznih vrst živali in rastlin, motenja astronomskih opazovanj do motenja naravnega bioritma človeka (motnje spanja, depresije…), motenja varnosti v prometu zaradi bleščanja in pretirane osvetljenosti krajev ter nenavsezadnje estetske posledice (kvarejnje izgleda pokrajine).
V svetu se z vprašanjem svetlobnega onesnaževanja ukvarja mnogo organizacij, na žalost pa ne na nadnacionalnem nivoju. Tako se, na žalost, na nivoju EU do danes še ni oblikoval kakršnikoli dokument, ki bi obvezoval vse države članice k omejevanju onesnaževanja z “vsiljeno svetlobo”. Posredno je problematika svetlobnega onesnaževanja urejena le v Direktivi 2005/32/EC (Establishing a framework for the setting of the ecodesign requirements for energy – using products and amending Council Directive 92/42/EEC and Directives 96/57/EC and 2000/55/EC of the European Parliament and of the Council ). Ta okvirna direktiva definira principe, pogoje in kriterije, ki postavljajo okoljske zahteve za naprave, ki za svoje delovanje porabljajo energijo.
Torej, glede na to, da v EU živi 99% ljudi na svetlobno onesnaženem območju in da se za pretirano osvetljevanje tudi po nepotrebnem porablja denar, se bo morda v sedajšnjem finačno kriznem obdobju premaknilo na bolje kaj tudi na tem področju.
-
za javno razsvetljavo se lahko uporabljajo le svetilke, katerih delež svetlobnega toka, ki seva navzgor, je enak 0 %; rok za zamenjavo vseh neustreznih svetilk je december 2016, vendar najmanj 50 % jih mora biti zamenjanih že do leta 2012;
-
pročelja ne smejo biti osvetljena, če se s tem ogroža živalske vrste;
-
določene so ciljne vrednosti letne porabe javnih električnih svetilk, s čimer naj bi se do leta 2010 ustavilo naraščanje porabe elektrike za javno razsvetljavo in doseglo ciljno vrednost, 50kWh na prebivalca, do 2017;
-
prepoved uporabe svetlobnih snopov kakršnekoli vrste ali oblike, če so usmerjeni proti nebu ali pročelja stavb, kjer so varovani prostori stanovanj;
-
omejitve glede razsveljave oglasnih sporočil itn.
Uredba poleg predpisanih načinov osvetljevanja, opredeljuje tudi primerno gradnjo in obnovo razsvetljave, načine monitoringa svetlobnega onesnževanja ter kazenske določbe. Za določene prekrške so predpisane denarne kazni v višini 600 – 12.000 €, ki jih ugotavlja Inšpektorat za varstvo okolja.
Primer slabe prakse
V obdobju odkar obstaja uredba so privrženci Temnega neba odkrili kar nekaj primerov slabe prakse. Spodnja slika, na primer, prikazuje popolnoma neprimerno javno razsvetljavo mesta Ajdovščina v Vipavski dolini (cca. 6000 prebivalcev) in s tem hudo svetlobno onesnaževanje, ki jo bo potrebno uskladiti z Uredbo.
Komentiraj
Comments feed for this article